Reliefi nad vrati v nekdanjo nemško osnovno šolo za deklice, ki stoji na Cankarjevi 5, imajo več sporočil. Osnovno sporočilo je seveda, da gre za nemško kulturno dediščino, saj sta pravljice, ki so jih nekoč pripovedovali iz roda v rod, zapisala nemška jezikoslovca, brata Viljem in Jakob Grimm. Pravljice so zelo stara besedila, njihov izvor lahko iščemo tisočletja daleč v preteklosti, namenjena pa so bila reševanju psihičnih težav in stisk. Pravljica o pepelki razrešuje spor med sestrami, kjer starejši sestri odrivata mlajšo od stikov s snubci.
Pravljica o Rdeči kapici pripoveduje o težavah s spolnim dozorevanjem. Zelo dobre razlage pomena pravljic so v knjigi “Rabe čudežnega” francoskega psihologa Bruna Bettelheima.
Pravljica o Sneguljčici pripoveduje o skušnjavi, ki jo simbolizira jabolko, ki je lahko usodna. Jabolko, v vlogi skušnjave, je lahko strupeno, če je zaužito le iz sle, prezgodaj in brez premisleka. Pravljice, ki so se nekoč pripovedovale in ne brale, so bile namenjene zdravljenju psihičnih težav otrok in odraslih. Njihov pomen je danes povsem izgubljen. Prave pravljice se ne sme brati, ampak se jih lahko le pripoveduje in tudi ilustrirane ne bi smele biti. Pripovedovalci so bili potujoči, pri nas se jim je reklo “potovci” ali “potovke” in so se v vasi ali hiši ustavili le za krajši čas, potem pa odšli naprej. Zadnja znana slovenska potovka iz Beneške Slovenije je bila Mjuta Povasnica, katere priimek odraža njeno delo, saj je hodila od vasi do vasi (po vaseh). Njena pravljica “Zimska pravljica“, sodi med najkasneje zapisano pravljično ustno izročilo v Evropi.
Na južni fasadi je zgoraj sončna ura s prizori napornih kmečkih del, ki simbolizirajo okolje, iz katerega prihajajo mlada dekleta v šolo. Da je to okolje slovensko, simbolizira kozolec v ozadju žanjic. Kozolec je izrazito slovenski in jih najdemo le še tam, kjer živijo pred kratkim v tuje jezike prekrščeni Slovenci, predvsem v severni Italiji in južni Avstriji.
Garaški vsakdan, ki se ponavlja kot sonce in je z debelo črto ločen od svobode ptic na nebu.
Spodnji del reliefa pa je bolj skrivnosten. Prikazuje gorsko vasico Sveta Kri (po nemško Heiligenblut) pod Velikim Klekom na avstrijskem Koroškem. Na videz nesmiselna upodobitev pa ima nalogo prikazati raj na zemlji, ki se bo prikazal slovenskim deklicam, če bodo pridno govorile nemško. Sveta Kri je romarski kraj, ki je simbolno povezan s ponemčevanjem Slovencev. O tem zanimivo piše Simon Rutar v Planinskem vestniku leta 1895.
Ljubke podobice z nemške dekliške šole imajo tudi senčno plat, ki pa je danes skrita pod stoletnim prahom in zamegljena s pozabo. Šole so bile nauspešnejši vzvod za ponemčevanje.
Ta zanimivi relief na vzhodni fasadi dekliške šole je vgrajen tako visoko, da se ga ni dalo fotografirati z ozke Cankarjeve ulice. Posnetek je narejen skozi okno stanovanja v drugem nadstropju sosednje hiše. Boljši položaj za fotografiranje bi bil dosegljiv le z dronom.
Položaj stavbe na Google zemljevidu
O stavbi na spletni strani Mariborart.si
O vasici na spodjem delu reliefa v članku v Delu